Bežna srečanja

Valentina je javna uslužbenka v zaspanem majhnem mestu. Poročena je z geologom Maksimom, ki pa je redko doma. Nezadovoljna z življenjem in službo Valentina zdolgočaseno postopa po hiši. Neke noči na vrata potrka Nadja. Valentina jo povabi naprej, misleč, da gre za njeno novo gospodinjsko pomočnico. Nadja sprejme delo, a Valentina ne ve, da je mladenka prišla v mesto poiskat Maksima, ki ji je zlomil srce, ko je med eno svojih odprav obiskal njeno vas …

Zgodba o naključnem ljubezenskem trikotniku je samostojen režijski prvenec Kire Muratove, ki v filmu odigra tudi eno glavnih vlog. Sanjava, formalno igriva meditacija o hrepenenju, daleč od konvencij socialnega realizma, je bila v Sovjetski zvezi dvajset let prepovedana.

»Bežna srečanja so bila le eden izmed številnih filmov, posnetih med letoma 1966 in 1967, ob samem koncu otoplitve v času Hruščova, v katerih so se sposobne, neporočene junakinje /…/ spopadale z neskladjem med zahtevami poklica ter zahtevami ljubezni, družine in – v širšem smislu – človeške narave. Ti filmi so daleč presegali stereotipe o sovjetski ženski iz časov Stalina: pepelka ali pa nepremagljiva amazonka. /…/ Zgodba Nadje in Maksima je izvirala iz kratke zgodbe Leonida Žuhovickega /…/, a Nadja v interpretaciji Nine Ruslanove je veliko bolj zanimiva od suhljate, bledolične sedemnajstletnice v knjigi. Je samostojna mlada ženska z globokimi koreninami v domači vasi. Toda najbolj zanimiv in razvit odnos v filmu je tisti med ženskama, ne pa med njima in Maksimom. Žuhovicki se sodelovanja z Muratovo spominja takole: ‘Moja zgodba je bila zgodba moškega; postalo pa je jasno, da želi Kira posneti film o ženskah.’« – Jane Taubman, Kira Muratova: Kinofile Filmmakers’ Companion 4

Film je del retrospektive Kire Muratove, ki jo pripravlja Slovenska kinoteka v sodelovanju z Nacionalnim centrom Oleksander Dovženko iz Ukrajine, Kinodvorom in festivalom Kino Otok – Isola Cinema.