Komuna (Pariz, 1871)

Komuna (Pariz, 1871) / La Commune (de Paris, 1871)

Peter Watkins, Francija, 1999, 345′, angleški podnapisi

Vojna drama, ki briše meje med dokumentarcem in fikcijo, prikazuje delavski razred in buržoazijo 19. stoletja v Parizu, ki ju intervjuvajo in predstavljajo na televiziji pred in med tragičnim uporom delavskega razreda – dialog med preteklostjo in sedanjostjo, kjer vsako časovno obdobje oblikuje in definira drugo.

»Film govori o kratkotrajni socialistični vstaji v Parizu v času francosko-pruske vojne. Marca 1871 so se Parižani uprli francoski vladi, ki je nato pobegnila iz prestolnice in se zatekla v Versailles. Radikalci so ustanovili proletarsko vlado, znano pod imenom pariška komuna, ki je ostala na oblasti dva meseca, dokler je ni strmoglavila francoska vojska. Watkins je pri raziskovanju tega pomembnega poglavja v francoski (in socialistični) zgodovini ubral radikalno eksperimentalen in sodelovalen pristop, ki naj bi odražal skupnostno naravo komune. Film je posnel v veliki zapuščeni tovarni, pri njem pa je, večinoma povsem brez igralskih izkušenj, sodelovalo več kot dvesto dvajset igralcev – ti niso bili zadolženi le za interpretacijo vlog, ampak so morali raziskati tudi življenja in ozadja svojih likov. Igrane rekonstrukcije dogodkov se v filmu prepletajo s posnetki igralcev, medtem ko razpravljajo o projektu, svojem odnosu do vlog ter sodobni politiki; zgodovinsko pripoved pa uokvirja drzno anahronistična domislica: dogajanje prenašata konkurenčni televizijski postaji Commune TV in Versailles TV. Watkinsova navdihnjena mešanica poglobljene zgodovinske raziskave, razburljive drame, oblikovnih inovacij in medijske analize ostaja eden največjih filmskih dosežkov 21. stoletja.«
– Anthology Film Archives

»V francoskih šolah je bila pariška komuna vedno zelo zapostavljena tema, čeprav gre za ključni dogodek v zgodovini evropskega delavskega razreda – ali pa morda ravno zato. Večina igralcev je ob našem prvem srečanju tako priznala, da o temi ne vedo skoraj ničesar. Zelo pomembno je bilo, da so se neposredno vključili v raziskavo, saj so tako dobili vpogled v tiste vidike sodobnega francoskega sistema, ki ne opravljajo svoje dolžnosti pri zagotavljanju resnično demokratičnega in participativnega postopka. /…/ Živimo v zelo mračnem obdobju človeške zgodovine. Postmodernistični cinizem (ukinjanje humanistične in kritične misli v izobraževalnem sistemu); skrajni in vsesplošni pohlep, značilen za potrošniško družbo; človeška, gospodarska in okoljska katastrofa kot posledice globalizacije; vse večje trpljenje in izkoriščanje ljudi iz tako imenovanega tretjega sveta; ter poneumljajoči konformizem in standardizacija, ki ju prinaša sistematična avdiovizualizacija planeta – vse to ustvarja svet, v katerem etika, morala, človeška solidarnost in predanost (razen oportunizmu) veljajo za ‘staromodne’. Svet, v katerem sta pretiravanje in ekonomsko izkoriščanje postala norma, ki se je učijo celo otroci. Za nas, ki živimo v takšni družbi, je dogajanje v Parizu spomladi 1871 utelešalo (in še vedno uteleša) idejo o boljšem svetu in potrebo po nekakšni kolektivni socialni utopiji, ki jo danes potrebujemo tako zelo, kot umirajoči potrebujejo plazmo. In tako se je rodila ideja za ta film.«
– Peter Watkins