Kino Otok - Isola Cinema
FB - IG - TW - VI - YT

In kralj reče, kako fantastičen stroj

In kralj reče, kako fantastičen stroj / And the King Said, What a Fantastic Machine 13+
Axel Danielson, Maximilien Van Aertryck, Švedska, Danska, 2023, 88′, v nemščini, švedščini, angleščini, arabščini in francoščini s slovenskimi podnapisi

Filmska ustvarjalca si zastavita vprašanje, kako se je razvila naša nenadzorovana obsedenost s podobo in kako ta spreminja naše človeško doživljanje in vedenje. Vrtiljak podob, od camere obscure in bratov Lumière pa do YouTuba in sveta družabnih omrežij, ki so postala milijardna industrija, obrača pogled kamere nazaj v družbo. Film podrobno razišče medijsko kulturo in nam z izzivalno duhovitostjo zastavlja vprašanja o družbi in podobah, ki nas obdajajo. 

 

O avtorjih

Filmska ustvarjalca Axel Danielson in Maximilien Van Aertryck od leta 2013 sodelujeta kot režiserja in producenta lastnih filmov pod okriljem švedske produkcijske hiše Plattform Produktion, v kateri sta nastala tudi dva dobitnika zlate palme (filma Kvadrat in Trikotnik žalosti Rubena Östlunda). Tako kot njun prejšnji film tudi Axlov in Maximilienov celovečerni prvenec In kralj reče, kako fantastičen stroj preučuje človeško vedenje, vendar tokrat z vidika sodobne medijske krajine: ko podoba prehiti vse druge oblike komunikacije, ali spremeni naše osnovne vedenjske vzorce? Film je skoraj v celoti sestavljen iz arhivskih podob.

 

Izjava režiserjev

Kamera je fantastičen stroj. Po eni strani je podaljšek naših oči, razširitev našega vidnega polja. Po drugi strani pa je vedno nekdo za kamero, ki usmerja njen pogled za svoje namene, za svojo politično platformo, finančni interes … Zdaj živimo v času, ko je na planetu 45 milijard kamer. Ali te milijarde slik torej izostrijo naš pogled na svet ali ga le zameglijo?

Digitalna revolucija je spremenila naše gledalske navade.

Kje se zdaj srečujemo, da si izmenjamo slike in se pogovarjamo o njih? Ali pravzaprav samo sproščamo dopamin s pomikanjem vsak po svojem zaslonu brez premisleka? In če je tako, ali kamera res nikoli ne laže – ali je to, kar vidimo na teh slikah, zares »resnica«? Če ni, ali torej lahko zaupamo skupnim razpravam o tovrstnih podobah? Medtem ko je njihovo konzumiranje brez kritičnega razmisleka v razmahu, postaja svet vse bolj polariziran. Od leta 2010 je število držav, ki se spreminjajo v diktature, večje od števila držav, ki se spreminjajo v demokracije. Unesco trdi, da mora »medijska in informacijska pismenost« postati človekova pravica, saj pomanjkanje te pismenosti vidijo kot odločilni dejavnik teh zaskrbljujočih trendov.

Fotoaparat in njegov produkt, tj. fotografska podoba, sta po eksponentnem vzponu postala sredstvo sodobne komunikacije, primerljivo z revolucijo, ki jo je povzročil izum tiska leta 1450. Toda medtem ko se v šolskih letih učimo interpretirati komunikacijo – se učimo pisati in biti kritični do pisanja drugih –, se zelo malo naučimo o fotografskih podobah, čeprav skoraj 80 odstotkov naših čutnih vtisov zabeležijo oči. 

Filmski ustvarjalci obožujemo kamero. Ne moremo se nehati čuditi možnosti, da »pustimo naravi, da se predstavlja sama« (kot lahko preberete v časopisnih člankih iz leta 1839, ko je bil ta izum prvič javno predstavljen). Verjamemo v kamero kot orodje, ki lahko poveže človeštvo z izmenjavo izkušenj in ustvarja enotnost. Kot filmska ustvarjalca sva delno vizualna antropologa in sociologa: vsakič, ko vidiva neverjetne, zapletene ali grozljive primere vpliva kamere na družbo, to shraniva v svoj osebni arhiv. To je bilo pravzaprav zelo zabavno delo.

V preteklih letih sva urejala ta arhiv človeškega vedenja, na katerega je vplivala kamera, in ga ob različnih srečanjih prikazovala kot izhodišče za pogovor o sodobni medijski krajini. Za vsako fotografijo ali posnetek sva vedno postavila dve kritični vprašanji: »Zakaj je kadriran tako, kot je? Komu koristi, da je tak, kot je?« Ko sva začela postavljati ta vprašanja, je bilo težko nehati. Naslednji korak je sledil povsem naravno: sestaviti vse te slike v film, postaviti kamero za osrednji subjekt, s katerim te slike umestiva v kontekst, in z montažo predstaviti občinstvu najino stališče.

Upava, da bo film spodbudil kritično mišljenje. Zajema skoraj 200-letno zgodovino od leta 1839 do danes – od prvih slik do tega, kar zdaj imenujemo »industrija vsebine«. Pogosto naju vprašajo, kaj bo po najinem mnenju sledilo televiziji in internetu, in na to ne znava odgovoriti. Zavedava pa se, da če pustimo tako močna komunikacijska sredstva v rokah tržnega gospodarstva in neregulirana, obenem pa znanje za njihovo vrednotenje ostane tako pomanjkljivo, bo to vodilo v le še večjo polarizacijo.

Med ustvarjanjem filma sva hodila po tanki črti, da se ne bi ujela v past preprostega prikazovanja sveta kot norega, neumnega ali praznega. Namesto tega sva želela pokazati, zakaj je svet videti nor ali neumen ali celo prazen. Naslov filma se seveda nanaša na fotoaparat. Poleg tega pa »fantastični stroj« govori o svetovih, ki uporabljajo ta stroj – o kulturi in industriji podobe. To je nekaj, kar bi morali oblikovati za naše potrebe skupaj kot družba, saj ga »tako kot atomsko energijo lahko uporabimo za neprecenljivo dobro, lahko pa povzroči tudi nepopravljivo škodo« (Eamon de Valera, predsednik Irske). Kamera ne bo izginila; zdaj moramo začeti skupaj razmišljati, za kaj jo bomo uporabljali. Čas je, da oblikujemo ta »fantastični stroj«.

 

Za VIZ delavce je vstop na projekcije Podmornice brezplačen, rezervacija vstopnic dan pred projekcijo na: meri.viler@isolacinema.org.

Urnik

Lokacija: Izola - Kulturni dom
Datum: 07. June 2024
Čas: 18:00
Program: Filmi in gostje
Sekcija: Podmornica