Film v dialogu s pisano besedo

Film v dialogu s pisano besedo / Cinema in Dialogue with the Written Word 

Lady Lazarus, Sandra Lahire, VB, 1991, 24’, Leta / Gli anni / The Years, Sara Fgaier, Italija, Francija, 2018, 20’, Ti in jaz / You and Me, Karsten Krause, Nemčija, 2010, 4’

Arhivski posnetki in kalejdoskop fragmentiranih podob stopita v dialog s spominom, dnevniškimi zapisi, poezijo, izseki proznih tekstov in elementi avtofikcije. O filmu kot intimnem potopu v subjektivno doživljanje nekega časa, telesa in prostora se bo z režiserko Saro Fgaier in vsestranskim umetnikom Tomažem Gromom pogovarjala filmska kritičarka Veronika Zakonjšek.

Ko nas v filmu Leta Sare Fgaier vizualni fragmenti z obale Sardinije potopijo v spomine na morske pokrajine, domače terase, vrtove in stanovanjke sobe, ti delujejo kot odsevi razdrobljenega in nenehno spreminjajočega se spomina. Spomina, ujetega v nek čas in prostor, v filmski trak in podobo, ki se lomi, preliva iz ene v drugo ter se ob spremljavi ženskega glasu, ki bere prozo Annie Ernaux, vedno znova znajde na robu razpada. Prav besede so tako tiste, ki vsako gesto, obraz, prizor in prostor arhivskih posnetkov ponovno sestavijo, umestijo in osvobodijo prvotnega konteksta. Sliko rešijo, da bi zbledela v večno pozabo ter intimne spomine povzdignejo v del večje, kolektivne pripovedi. Pripovedi, za kakršno se izkaže tudi Lady Lazarus, ki skozi tok simbolov in eksperimentalnih podob Sandre Lahire v poezijo Sylvie Plath vdihne novo življenje. Besede se spletajo v sliko in pesem preobraža v vrtiljak podob, ki pred nami razprejo psihično pokrajino njene avtorice. Intimnost, dialog, hrepenenje, izguba, nasilje, moč in telo so le ene izmed tem, ki jih pesem odpira, preden se tematski blok filmov zaokroži v arhivski, osebno-intimni Ti in jaz, ki skozi montažo fragmentiranih podob upove zgodbo zakona svojih staršev. Podoba ženske, ki v razponu štiridesetih let na različnih krajih, v različnih letnih časih in življenjskih obdobjih stopa proti svojemu soprogu tako s prepletom poezije E. E. Cummingsa in arhivskih posnetkov tudi tokrat zaživi na novo; osvobojena vseh spominskih okruškov, ki so izpadli iz slike.

Avtorica besedila: Veronika Zakonjšek

Sandra Lahire je predstavljala osrednjo osebnost eksperimentalnega feminističnega filmskega gibanja, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja razvilo v Veliki Britaniji. V svet neodvisnega filma je stopila tekom študija na univerzi St. Martin’s, ter po magisteriju iz filma in okoljskih medijev svoja dela predstavljala na vseh pomembnejših svetovnih festivalih. Leta 2001 je v 51. letu starosti umrla za dolgoletno bitko z anoreksijo.

Sara Fgaier je italijansko-tunizijska režiserka in montažerka, ki se je po študiju filmske zgodovine in kritike v Bologni urila pod mentorstvom montažerja Walterja Murcha. Kot režiserka se podpisuje pod več kratkih filmov, njen film The Years pa je leta 2018 postal tudi prejemnik Evropske filmske nagrade za najboljši kratki film. Film Breztežnost je njen celovečerni prvenec.

Karsten Krause je študiral vizualne komunikacije na Univerzi za likovno umetnost v Hamburgu. S svojo produkcijsko hišo Fünferfilm je ustvaril mednarodno prepoznan repertoar nekonvencionalnih dokumentarnih filmov, s svojim kratkim filmom Ti in jaz pa je bil izbran na seznam najboljših nemških kratkih filmov zadnjega desetletja.

Tomaž Grom je kontrabasist, skladatelj, oblikovalec zvoka, producent in umetniški vodja Zavoda Sploh. Kot glasbenik se je podpisal pod filme Špele Čadež, Borisa Petkovića in Urške Djukić, leta 2021 pa ustvaril svoj prvi kratki film Komaj čakam, da mine. Za svoj celovečerni prvenec Ne misli, da bo kdaj mimo: 25. 4.–26.1. je leta 2023 prejel vesno za najboljši film.

S podporo Italijanskega inštituta za kulturo.