Damjanova soba

Damjanova soba / Le chambre de Damien / Damian’s Room 14+ 

Jasna Krajinovič, Belgija, Slovenija, 2008, 73′ 

Tankočuten, a neizprosen portret izgubljene mladosti družbeno odtujenega Damjana je eden vrhuncev slovenskega dokumentarnega filma.  

Izbor mladih selektorjev v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Projekciji sledi njihov pogovor z režiserko filma.

Besedilo o filmu mladih selektorjev Eve Plešec, Tjaše Štern in Aneja Košoroka: Nevidni zidovi Damjanove sobe

Ali ste se že kdaj znašli v situaciji, ko je bilo vaše prizadevanje za spremembe zgolj kaplja v morje? Jasna Krajinović je ustvarila pretresljiv preplet osebne izpovedi in hegemonije družbenega okolja, kjer je posameznik le skupek zunanjih dejavnikov. V njenem dokumentarcu spoznamo 20-letnega Damjana, njegovo bivanje v celjskem zaporu za mladoletne prestopnike in njegovo privajanje na življenje izven zapora. Skozi film ga spoznavamo kapljo za kapljo – njegovo soočanje s posledicami dejanj, surovo realnost popravnega doma in stigmo, ki jo ta prinaša. Za rešetkami se v njegovi majhni sobi rojeva nekaj novega, nekaj upajočega. Vrženi smo v skoraj neposredni dialog z Damjanom, kjer ga spoznamo skozi svoje in njegove oči. Damjan preseže vlogo zgolj protagonista, saj s svojimi lastnimi posnetki postane tudi soavtor filma. Prek črno-belega kontrasta njegovih posnetkov, ki mu je odvzet balast zvokov, dobimo občutek, da smo dobesedno v Damjanovi glavi in svet doživljamo skozi njegov pogled.

Po drugi strani pa kamera opazuje njega, včasih kot muha na steni, včasih pa prevzame vlogo sogovornika, ki se mu Damjan izpoveduje, pripoveduje. Ob tem gledalcu ne vsiljuje enoznačnih odgovorov in ne moralizira, temveč mu omogoči lastno presojo o videnem. Soočenje z realnostjo je neizbežno, kar je posebej poudarjeno z dolgimi statičnimi kadri, ki nas prisilijo sedeti z Damjanovimi občutki. A tudi, ko enkrat končno vstanemo in zapustimo njegovo sobo, nas še vedno omejujejo nevidni zidovi. Čeprav gre Damjan naprej, so njegovi odnosi ostali v preteklosti, njegova podoba pa podvržena nezaupanju okolice in predsodkom. Tako težko gradi na bližnjih odnosih, hkrati pa je zoperstavljen boju za lastno identiteto, ki se še vedno vrti v začaranem krogu težkih okoliščin. Le čas bo pokazal, ali mu bo uspelo.

Komponenta časa tako postane ena ključnih tem, čas z minevanjem objektivizira Damjanove izkušnje, a hkrati vzpostavlja občutek ujetosti in utesnjenosti znotraj sistema. Zidov pa ne gradijo zgolj institucije, temveč se srhljivo razraščajo tudi v družbi nasploh. Vsak od nas ima svojo Damjanovo sobo. Ostaja vprašanje, ali jih bomo uspeli podreti in izstopiti iz njih.

Filmski plakat kinotečnih mladih selektorjev

Kratki film mladih selektorjev po navdihu filma Damjanova soba