Črni čaj

Črni čaj / Black Tea
Abderrahmane Sissako, Francija, Tajvan, Luksemburg, Mavretanija, 2024, 110’

Skrivnosten film o ljubezni in svobodi členi ločnice med Afriko in Kitajsko, sanjami in realnostjo ter preteklostjo in sedanjostjo. 

Aya, ženska v zgodnjih tridesetih letih, pred oltarjem dahne usodni “ne” in zatem s Slonokoščene obale odpotuje na Kitajsko, da bi zaživela na novo. V trgovini, kjer dela, se zbliža s Caijem, ki jo uvaja v skrivnosti starodavne čajne ceremonije. V senci preteklosti in kulturnih razlik se rodi nežna ljubezen. Režiser v skrivnostnem in melanholičnem filmu o ljubezni in svobodi razčlenjuje ločnice med Afriko in Kitajsko, sanjami in realnostjo ter preteklostjo in sedanjostjo. 

“Prvi zametki Črnega čaja so najbrž že v prizoru filma Čakajoč na srečo, v katerem kitajski priseljenec na večerji z Afričanko izbruhne v karaoke. V tem prizoru sem se lotil tematike, ki se mi zdi bistvena: srečanj. Kar se tiče kulturne identitete, nikoli ne raziskujem likov, ki jih definira to, da pripadajo določeni skupini ljudi. Občutek imam, da so ti, ki odidejo, mentalno odšli že zdavnaj pred dejanskim potovanjem. Prostovoljen odhod in izgnanstvo govorita nekaj zanimivega o identiteti. In zame je film način, na katerega to izražam. In zlasti Črni čaj, v katerem pojasnim, da ljudje, od koder že prihajajo, delijo skupno željo po srečnem življenju in razumevanju ter sprejemanju drugih. Kar drži za Ayo in Caija. /…/ Črni čaj nakazuje, kaj bo svet neobhodno postal – kraj, kjer vse nastane preko srečanj. To dokazuje naš svet v gibanju, ki je postal globaliziran, naj si bo to dobro ali zlo. Vendar v tem filmu nisem opustil političnega pristopa: ko, na primer, eden izmed likov reče, da svilna pot ne deluje več, s tem reče, da med državami ne moremo več graditi mostov le zato, da bi transportirali le materialne dobrine. Ti mostovi morajo služiti tudi temu, da povezujejo ljudi.” – Abderrahmane Sissako