Brezmejna srca

Brezmejna srca / Cuori senza frontiere / The White Line 

Luigi Zampa, Italija, 1950, 86’

Humanističen film o tragičnih posledicah, ki jih po drugi svetovni vojni v majhnem kraju povzroči začrtanje meje med Italijo in Jugoslavijo.  

V sodelovanju s projektom VZHOD—ZAHOD Meja skozi film in zgodovino, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Sledi predstavitev programov Kinoateljeja in Zavoda Otok, ki so del uradnega programa GO! 2025.   

Po drugi svetovni vojni zavezniška komisija na meji med Italijo in Jugoslavijo zariše črto, ki razdeli neko mestece na dva dela. V nekaj urah se morajo prebivalci odločiti, katero stran bodo izbrali. Pri tem izbruhnejo mnoga nesoglasja in napete situacije (zlasti med otroki). Kmet ima hišo na eni strani meje in polje na drugi. Mladenič ima svojo ljubljeno na drugi strani mesta. Otroci so raztreseni povsod – ne morejo se sprijazniti s kruto spremembo. Film je nekakšna neorealistična melodrama, v kateri v eni glavnih vlog nastopi Gina Lollobrigida, tedaj na začetku svoje kariere. 

»Kakor je povedal tržaški filmski kritik Tullio Kezich, ki je bil tajnik produkcije filma in je v filmu kot jugoslovanski poročnik v mednarodni komisiji odigral tudi manjšo vlogo, je scenarij navdihnila aktualna tema: podobe pokopališča v Gorici, ki ga je meja razdelila na dva dela. A odločili so se, da film (leta 1949) posnamejo v Križu, Repentabru in okolici, v kraški pokrajini, ki je bila pred šestdesetimi leti videti povsem drugače kot danes, v surovem in golem okolju, nadvse primernem za krepitev dramatičnosti. Kakšni so bili razlogi za izbiro Krasa kot prizorišča za nizkoproračunski film Brezmejna srca, ki bi ga lahko, kakor druge filme tistega časa, posneli v studiu ali v okolici Rima? Leta 1949 smo bili sredi hladne vojne in globoko v tržaškem vprašanju. V tem kontekstu je Kras (mimogrede, edinstvena filmska lokacija), ki je bil v kolektivni domišljiji že zasidran, in to prav s temi konotacijami na pusto in skalnato pokrajino kot prizorišče velike vojne, dobil visoko simbolno vrednost. Močno sugestiven, sakraliziran kraj, ki ga je trideset let pozneje nasilno razdelila toga meja.« – Carlo Gaberscek, Messaggero Veneto 

Luigi Zampa 

Italijanski režiser, rojen leta 1905. Bil je eden prvih italijanskih filmskih neorealistov, vendar se je pozneje od neorealističnih sopotnikov oddaljil ter usmeril pogled v vprašanja fašistične Italije in se v petih filmih, ki jih je posnel med letoma 1947 in 1962, neposredno posvetil Italiji pod Mussolinijevim režimom. Njegove vojne izkušnje so še posebej močno vplivale na njegov priznani protivojni film Vivere in pace (1947). V šestdesetih letih se je Zampa vrnil k bolj komercialno usmerjenim delom, kakršna so zaznamovala začetek njegove kariere. Do leta 1979 je ustvaril impresiven opus, ki obsega 38 naslovov.